Udeležili smo se državnega prvenstva v atletiki
V Radovljici je v soboto 14.septembra 2024 potekal že 55. pokal profesorja Bojana Hrovatina, ki šteje tudi za državno prvenstvo v atletiki. Tokrat smo se ga udeležili le štirje nastopajoči s tremi spremljevalkami, zaradi poškodbe pa je manjkal naš najboljši tekmovalec na stezi.
Prvič v vseh 55. letih se je zgodilo, da je memorial potekal v hladnem, če ne mrzlem vremenu. Do polovice Stola, ki z viška gleda na atletski stadion v Radovljici je pobelil sneg, nad stadionom so se vili temni oblaki, ki niso obetali nič dobrega. Sunki precej hladnega vetra so nas tekmovalce ovirali pri nastopih, vmes pa je priletela še kakšna kaplja dežja. Kljub temu, da so se organizatorji močno trudili tekmovanje izpeljati čim hitreje, se je vseeno zavleklo do druge ure popoldan in čez, ko je tekmovališče že lepo namakal dež in tekmovalci v trobojih 100, 200 in 400m z vozički, so svoje nastope zaključili mokri in premraženi. Na našo srečo nam je osnovna šola, ki stoji tik ob stadionu na široko odprla vrata, tako da smo lahko v avli na suhem in toplem pričakali konec tekmovanja in nato še podelitev, v jedilnici zraven pa pojedli še kosilo od koder smo se v mrkem deževnem vremenu odpravili proti domu.
Seveda ni še konec, manjka še najpomembnejše. Kljub odsotnosti Markota, smo se vrnili z medaljo. Tokrat nas je razveselil Marijan Honomihl, ki je kljub poškodbi kolka v troboju metov osvojil kar drugo mesto, takoj za Nejcem Stakne, ki pa je za slovenske razmere daleč pred vsemi. Omeniti velja, da bi Marijanu tak rezultat težko uspel brez nasvetov in podpore Tomaža, ki je tokrat zasedel četrto mesto. Vsi se veselimo te medalje, ki bo svoje mesto našla v Dobravljah ne daleč od doma Markota in prepričan sem, da je vsaj delček nje namenjen tudi njemu, z željo in spodbudo za hitro in kvalitetno okrevanje.
Naknadno, ob pregledu rezultatov, pa se je izkazalo, da je še Branko Črv osvojil tretje mesto v troboju metov v kategoriji veteranov.
To nam daje še en razlog več za veselje in dodatno motivacijo za naprej.
Sebastjan Ferfolja