Kmalu po deveti uri smo se začeli zbirati pred vhodom in po opravljenih formalnostih se nam je pridružila prijazna vodička, ki nas kje popeljala po dobre dva kilometra dolgi krožni uči poti s šestimi opazovališči in osrednjo opazovalnico. Opazovališča ob učni poti so lesene zastiralne stene z linami za opazovanje in fotografiranje narave, opremljena z vsebinami, ki obiskovalcu z opisi in fotografijami približajo skrivnosti sveta močvirja. Prelep razgled po celotnem območju pa odpira osrednja opazovalnica, kjer nam v spodnjem delu predstavi zgodovino nastanka tega naravnega parka, vse od »smetišča do danes«, ko v njem kraljujejo rastline in živali, v zgornjem delu pa nudi pogled na celoten kompleks. Vsi nivoji stolpa imajo namesto stopnic krožno rampo, tako da je vse dostopno. Površina tega raja pa meri zajetnih 122 ha. Celoten park je pred par leti doživel prenovo in ena iz med njihovih zahtev je bilo tudi, da bo v celoti prilagojen gibalno oviranim osebam. Vodička nas je prosila, naj ji po končanem ogledu povemo, če bomo zasledili še kakšno pomanjkljivost. Opozorili smo na precej strmo klančino pri vhodu v razgledni stolp, na previsoka razgledna okna in na vstopno – izstopno oviro, ki ne omogoča vstopa s invalidskim skuterjem.

Naravni rezervat nudi začasni ali stalni dom pticam selivkam, neštetim vrstam žuželk, žabam, polžem in ne na zadnje tudi avtohtonemu volu- Boškarinu ter kamarškim konjem, ki si njihovo domovanje »odslužijo« s prostovoljno košnjo travnatih površin. Ves čas našega ogleda nas je spremljalo prijetno oglašanje ptic in drugih živalic, vodička pa nam je pri vsakem ob teh povedala, komu pripada prijetni glasek, tudi ko so se iz grmov nad potočki oglašale žabice, ki so se pustile tudi slikati. Prave pozerke!

Ob koncu te ekskurzije nas je vodička povabila, da bi jih po odpravljenih pomanjkljivostih, ki smo jih omenili ponovno obiskali in bi skupaj ponovili sprehod, saj je vedno kaj novega za videti. Povabilo smo seveda z veseljem sprejeli.

Naš dan smo nadaljevali v Kopru, kjer smo se okrepčali na kosilu v znani restavraciji. Tu pa se naše potepanje še ni končalo. Ker so bili naši želodčki res polni, smo se za zaključek odločili, da se »sprehodimo« še do obale. Če smo že pri morju, da vsaj potočimo prst v slano vodo. Naši spremljevalci so prepeljali avtomobile na drugo stran Kopra, kjer smo naredili še nekaj fotografij in tako zaključili ta res prelep sončen in topel dan. Toliko topel, da so nekateri naj bolj pogumni še zaplavali v morju.

Hvala vsem našim spremljevalcem in šoferjem, ki poskrbijo, da nam nič ne manjka.

Matej Gruden