Letos brez milosti. Osem ekip, osem kotlov, osem skrivnih receptov in samo ena jota, ki je lahko sedla na prestol. Prizorišče so letos popolnoma zavzeli Mariborčani – Društvo paraplegikov Štajerske je pometlo s konkurenco in zasedlo kar dve stopnički na lestvici zmagovalcev. Po neuradnih informacijah naj bi zmagovalni recept izviral iz stare, skoraj mitološke knjige babičinih receptov, ki se očitno prenaša iz roda v rod bolj strogo kot državne skrivnosti.

Če je bil lanski Jota Fest še prijateljsko kulinarično druženje, je letos zadeva že nevarno spominjala na gastronomsko obveščevalno operacijo. Kuharske ekipe niso več lahkotno razkrivale svojih skrivnosti. Nasprotno. Recepti so bili varovani bolj kot PIN koda za spletno banko. Načelo »dober kuhar nikoli ne pove« se je letos potrdilo v najbolj brutalni obliki. Ali pa se mi enostavno nismo dovolj trudili vohuniti.

Med ocenjevanjem je napetost dosegla vrelišče. Dobesedno. Vsaj trije od šestih sodnikov so si opekli jezike, ker je bila ena izmed jot prinesena naravnost iz kotla, še v fazi vulkanskega izbruha. Zaradi začasno poškodovanih brbončic zato upravičeno sumimo o popolni objektivnosti strokovne komisije. Iz zaupnih virov smo izvedeli, da so bili sodniki po osmem vzorcu že rahlo dezorientirani. Pred njimi je stalo osem različnih jot, vsaka s svojo filozofijo, aromo in stopnjo dimljenosti. In ker znanost včasih odpove, naj bi komisija na koncu ubrala najbolj logično možno metodo ocenjevanja: »Zmaga tista, ki je je najprej zmanjkalo.«

Letošnji nepričakovani zvezdniki pa niso bili samo kuharji, ampak tudi – kotli. Da, prav ste prebrali. Zmagovalna jota je bila kuhana v pravem kotlu, kar je letos sprožilo skoraj versko debato med privrženci modernih inox loncev in tradicionalisti na odprtem ognju. Po festivalu krožijo govorice, da nekateri tekmovalci že iščejo stare vaške kotle po podstrešjih svojih nonotov.

Organizacijska nadgradnja festivala je bil tudi uradni prihod tretjega psa. Beli in črni pasji veteran sta letos dobila še vajenca. Beli pes letos ni kazal pretiranega interesa za samo ocenjevanje – le enkrat je pritekel v sodniški prostor, nekaj zelo navdušeno razlagal in nato odkorakal dalje. Sodniki ga seveda niso razumeli, čeprav obstaja možnost, da je imel najbolj pošten komentar popoldneva. Vzrok za njegovo nezainteresiranost naj bi bil precej preprost: vse tri pse so tekmovalci že pred dogodkom sistematično podkupovali s prigrizki. Korupcija torej očitno ni problem samo v vrhunskem športu. Črni pes pa je večino časa profesionalno nadziral pasjega vajenca, da v trenutku hiperaktivnosti ne bi prevrnil kakšnega kotla in sprožil mednarodnega incidenta.

Posebno zanimiva pa ostaja tradicija zmagovalcev. Že nekaj let zapored na vrh prihajajo novinci. Očitno obstaja nekakšen skrivnostni začetniški buff, ki ga veterani še niso uspeli razvozlati. Zato velja resno opozorilo vsem starim ekipam: podcenjevanje novih obrazov je lahko usodna napaka.

In ravno zato – vsi, ki še niste zbrali poguma: lepo vabljeni na naslednji Jota Fest. Morda prav vi prinesete novo skrivno babičino orožje, nov kotel, novega psa ali pa samo dovolj dobro joto, da sodnikom ponovno skurite brbončice.

Marijan Honomihl