Zadnji majski vikend smo namenili vsakoletnemu srečanju naših članov v Domu paraplegikov v Semiču.

V petek smo se v popoldanskih urah zbrali, najprej se namestili in osvežili. Spremljevalke smo se po kratkem »kolektivnem« posvetu celotne ekipe odpravile v nabavo, saj so začeli naši želodčki malo protestirati. Med tem se je moški del lotil priprave žara, ki nas kot vedno združuje pozno v noč.

Kmalu je bilo vse nared in lahko smo začeli delati plane, kako se bo vse skupaj odvijalo v teh dneh. Ni manjkalo dobre volje, dobrot z žara in pevskih podvigov. Ker pa smo bili od poti malo utrujeni, smo kaj kmalu omagali in da bi lažje uresničili sobotni plan, smo se odpravili k počitku.

Prebudili smo se v prijetno sončno jutro. Po obilnem zajtrku, za katerega je poskrbela Tadeja, smo se odpravili na Radovico. Ja, menili smo, da se nismo šolali dovolj, zato smo se najavili na učno uro v osnovno šolo »Brihtna glava«. Stroga tovarišica učiteljica nas je na šaljiv in sproščen način popeljala skozi naravno in kulturno dediščino Bele krajine. Predstavila nam je kako je pouk potekal v 50. letih prejšnjega stoletja; belokranjskega človeka, srčnega, delovnega, dobrovoljnega… , ki ima rad ljudsko nošo, rad piše pisanice, speče najboljše jagnje, belokranjsko pogačo, ljubi najboljše vino. Vsakega od nas je tudi aktivno potegnila v zgodbo. Iskali smo Belo krajino na zemljevidu, risali breze, ki jih tam res ne manjka, risali ovco in 12 kg težkega prašiča, steklenico najboljšega vina ki je prodano in dobro plačano. Za konec pa nam je predstavila še ljudsko glasbilo Gudalo, ki je sestavljeno iz glinene posode, čez pa napet meh iz svinskega mehurja, na sredini pa vstavljena palčka iz sirka. Ob spremljavi le tega smo tudi zapeli pesem. Po končani učni uri, smo imeli tudi ustno izpraševanje in vsi dobili izpričevalo o opravljeni osnovni šoli Brihtne glave. Res zabavno in poučno. Splačalo se je .

Pot nas je nato vodila do cerkve svete Ane, zgrajene sredi prekrasne pokrajine na griču nad vasjo Vidošiči. Resnično lep pogled na okoliške vinograde nam je napojil dušo. Žal je bila cerkev zaprta in nismo imeli možnosti, da bi si jo ogledali tudi v notranjosti. Čas je bil za povratek. Našo pozornost je pritegnilo tudi letalo ob vasici Otok, ki je postavljeno v spomin belokranjskim in drugim slovenskim letališčem v času narodnoosvobodilnega boja.

Sobotni dan je bil res enkraten, kot tudi večer, ki smo si ga popestrili z ognjem v ognjišču našega žara, za pravo vzdušje pa sta poskrbela Marijan in Tadeja, ki sta poprijela za kitare, ostali pa nismo stali križem rok in zvok kitare je spremljalo naše petje.

Nedelja je bil dan za povratek v realni svet. Po živahnem dopoldnevu v pakiranju smo se odpravili proti domu. A ne bi bili mi, če ne bi naredili ovinka in se ustavili še na Šokčevem dvoru v Žuničih. To je edinstven primer ohranjanja stavbne dediščine v Beli krajini. Dvor imenujejo štiristranično zaprto domačijo. Osrednje dvorišče je bilo ta dan polno lesenih orodij za obdelovanje lanu in volne za izdelavo niti iz katerih so delali platno za Belokranjsko nošo. Skozi vso zgodbo sta nas popeljala Boris in Tončka, z njunimi na trenutke smešnimi pripovedovanji in prikazi, kako se je orodje uporabljalo. Postregli so nas tudi s kavico in domačimi dobrotami, za sabo pa smo odnesli tudi košček njihove kulinarične kulture- belokranjsko pogačo posuto s soljo in kumino.

Utrujeni a dobre volje smo se vrnili domov z željo, da nas bo naslednjič več in da se bomo imeli še lepše.

Damjana Gruden Zorč